Kaj imata skupnega Španija in potreba po kontroli?


Po krajšem skoku v Španijo doma podoživljam prve vtise.

POTREBA PO KONTROLI - TI JE TO KAJ ZNANO?

Še do nedavnega sem svoja potovanja splanirala praktično na minute. Da bom čimveč videla, doživela. Da ne bom česa pomembnega zamudila… Malaga, Sevilla, Cordoba, Granada… Ključne znamenitosti… In tudi tokrat se je začelo tako, pa vendar malo drugače… Čutila sem nek nemir ob tem planiranju, ne glede na to, da v planiranju potovanj sicer neizmerno uživam. Ko imam pred sabo nepopisan list in je še vse pred mano.

Kaj mi ta nemir sporoča?

Ali je res treba hiteti? Ali je res potrebno vse splanirati do zadnje podrobnosti? Ali je res potrebno vse vedeti, kdaj, kaj, zakaj, kako? Imeti kontrolo ves čas nad vsem 100%? Kdaj pa je čas za življenje? Kaj se lahko zgodi, če ne žigosaš kartice na vseh mestih?

Ta moj sistem kontrole, obrambe, navidezne varnosti in uspeha, se je po dolgih letih vztrajanja, kljub sprotnim opozorilom, ki jih seveda nisem hotela slišati, v zadnjem letu pokazal kot neučinkovit. In to takrat, ko mi je zdravje pokazalo, da vse to ni nič vredno, če v sebi nimaš miru in notranjo bolečino blažiš z obliži zunaj sebe…

In kot že rečeno, začnem planirati to potovanjem po starem, znotraj pa začutim nek nemir … Go with the flow vibracija pa kar trka na vrata ob tem. Ker so čustva samo sporočevalci, sedaj že vem, da je pomembno, da se v ta čustva potopim in jih ne ignoriram ali zanikam. Ker pot navzven je samo skozi predelavo teh čustev. Da grem iz glave v telo, da si dovolim izraziti, kaj čutim in da počakam, da se ti občutki v telesu integrirajo.

In sedem na kavč z obema deloma sebe, tistim, ki ima rad vse pod kontrolo in tistim, ki bi se rad prepustil toku. Poslušam oba dela, kaj mi imata za povedat, kaj si želita, kaj so njuni strahovi. Ali lahko najdemo kakšno tretjo rešitev, s katero bomo vsi zadovoljni?

»Ne maram nepredvidenih stvari, ne maram občutka nemoči, ko nimam kontrole. Kdo ve, kaj vse se lahko zgodi, če ne vem, kaj bo naslednjo minuto? Kaj bodo pa ljudje rekli, če greš nekam daleč, pa tam ne delaš nič? Že tako je življenje nepredvidljivo, ti pa bi se zdaj kar prepustila neznanemu?« To so bili argumenti dela, ki želi imeti kontrolo…

»Kaj pa, če lahko ostaneš kak dan dlje na enem mestu, ker ti je tam preprosto všeč kar brez posebnega razloga? Ali lahko začutiš to svobodo, ko si v trenutku in te ne zanima, kaj bo čez dve uri?« To pa pravi del, ki si želi svoboden tempo.

In kaj je sprejemljiva rešitev za vse? Rezerviramo samo prvo nočitev, potem pa se skupaj odločimo sproti na podlagi plana. Bi to šlo? Ja, to bi šlo.

In res, tokrat rezerviram samo prvo nočitev v Malagi in rent - a car.

ŽIVLJENJE JE NEPREDVIDLJIVO

Zanimiv je bil že začetek poti, ko smo se vkrcali na letalo in nikakor nismo vzleteli. Čakamo in se sprašujemo, kaj se dogaja, ko izvemo, da bodo nekega ruskega potnika odstranili iz letala zaradi neprimernega obnašanja. Pride policija, najprej prvih pet, potem še drugih pet. Se sprašujem, koliko policajev je potrebnih za to, da odpelje enega potnika z letala?

Po več kot enournem pregovarjanju nam sporočijo, da varnostni postopki v takem primeru zahtevajo, da vsi ostali potniki najprej zapustijo letalo, gredo v avtobus, se jih odpelje do terminala in potem nazaj. Zatem letalo zapusti še ta potnik, ki ne bo odpotoval z nami. In lepo vstanemo in gremo.. Prav zanimivo mi je bilo opazovati to potrpežljivost in vdanost več kot 300 potnikov… Po več kot dvourni zamudi le odletimo Malagi naproti.

Na letališču že pozno zvečer prevzamem avto. Odpeljem in niti ne opazim, da nimam prižganih luči. Ko mi iz avtomobilov, ki vozijo mimo mene, dajejo znake, da nimam luči. Ok, poskusim jih prižgati, ampak, kje se pa tu luči sploh prižgejo? Ali sem res tako blond, da niti luči v avtu ne znam prižgati? Avti švigajo mimo mene in trobijo. Vidim, da je že lahko nevarno in iščem prostor, da se ustavim in pogledam, kaj je s tem. Se ustavim, iščem stikalo za luči, a ga ne najdem.

Razmišljam, da na Googlu poiščem navodila od avtomobila, ker jih v avtu ni bilo, ko se zraven mene ustavi možakar z velikim psom. Moja španščina je zarjavela, ampak nekako mu uspem povedat, kaj me muči… Človek mi potisne povodec s psom v roko, češ saj mi nič ne bo naredil in sede v avto. Tudi sam nekaj časa ugotavlja in le najde neko majhno stikalo pod volanom. Aleluja, luči so prižgane. In pes mi res ni nič naredil, četudi je izgledal zlovešče…

Parkrat globoko vdihnem in si mislim: tudi po mojem vrhunsko dodelanem planu dogodka na letalu in pripetije z lučmi ne bi mogla predvideti. Torej vsega niti ni možno niti ni treba kontrolirati, ampak je pomembno, da vzameš dogodke, ki ti prihajajo naproti, takšne kot so in da se na koncu vse uredi.

Na tak način sem vzela celotno potovanje, namesto štirih prvotno planiranih destinacij sem obiskala samo dve v začetku planirani, ostale pa so se pokazale sproti. In tudi uživala sem vsak trenutek sproti, brez da tekam za trofejami, kaj vse bom uspela videti in koliko stvari na seznamu bom odkljukala…

Med drugim sem obsedela na trgu v Sevilli kar ene štiri ure in uživala na soncu ob glasbi nekih glasbenikov, ki so prišli v restavracijo na kosilo (očitno so zaključili z nekim nastopom) in ves čas kar ob hrani igrali na kitare in peli s tako strastjo, temperamentom in žarom, da bi jih lahko poslušala kar cel dan. In to brez, da bi v zameno kaj za to želeli.. Na ta račun sem spustila kar nekaj drugih ogledov, ampak je bilo vredno…


Celo potovanje je bilo tokrat drugačno, bolj polno ravno zato, ker sem spustila kontrolo, kakšno mora biti to potovanje. In ko sem se prepustila, se tudi moj del, ki ima rad kontrolo, ni več pretirano oglašal, saj ni bil za nič prikrajšan. Ravno nasprotno, dobila sem vse in še več od plana... Ostalo, kar tokrat ni prišlo na vrsto, pa lahko pride na vrsto kdaj naslednjič… Tako danes ne bom povedala vsega, kar se je tam dogajalo, morda o tem še kdaj kasneje kaj napišem...

Z ljubeznijo, Mihaela

P.s: Se tudi ti prepoznaš v tem, da moraš imeti vse pod kontrolo in se bojiš, da se ti bo sesula hišica iz kart, če to kontrolo spustiš? Če si želiš odpreti svoje srce, zaživeti v svoji polnosti in naravnem toku, ob tem pa si pripravljena sprejeti roko, ki ti lahko pri tem pomaga, me pokliči na 031 365 490 oz. mi piši na info@vibraplus.net. Z veseljem te bom kontaktirala in skupaj lahko pogledava, kako ti lahko pomagam.

Zate sem na voljo v Mariboru in Ljubljani.


0 views