Barcelona, nič ni samoumevno in metro angel


Sedim ob kavi in skušam strnit vtise po vrnitvi iz Barcelone, kjer sem za nekaj dni ponovno okusila čare tega čudovitega mesta, spoznala nekaj novih čudovitih ljudi in se ponovno naučila nekaj novega. Kaj je lahko še bolje, kot to?

Tokrat sem potovala popolnoma sama, kar se redko zgodi, ker vedno iščem možnosti, da kamor grem, vzamem koga s sabo (najsi bo to družina ali prijatelji). V družbi je lepše, stroški se porazdelijo in z veseljem organiziram potovanja ter izlete. Zase in še za koga. Prijetno s koristnim torej, pa še vsi smo zadovoljni…

Kje sem ostala? Aja, Barcelona in tokrat sama tam… Že ko sem stopila iz letala, sem začutila, kot da se vračam domov. Ne vem, kaj je na tem mestu, ampak tako sem začutila že ob prvem obisku in to se po več obiskih ni spremenilo… Nekaj v zraku, izgleda…

Moj namen tokratnega obiska je bil združiti prijetno s koristnim, saj sem v osnovi šla tja zato, da se udeležim ekskluzivnega treninga obrazne refleksoterapije Sorensensistem v živo, s samo avtorico te metode, Lone Sorensen. Kaj več o tem še povem.

Prispela sem dan prej in tokrat nič planirala, kaj bom počela. Sem se prepustila trenutnemu razpoloženju. To sedaj treniram namesto planiranja vsake minute, kot sem to počela prej. Ta način razmišljanja mi je btw. prinesla tudi menjava službe…

Prispem z vlakom v center in se vprašam, kaj bi. Srce mi takoj zaigra ob misli na tržnico La Boqueria, kjer se vsakič z lahkoto izgubim za nekaj ur. Tudi tokrat je bilo tako. Tržnice povsod zelo rada obiskujem. Toliko barv, raznolikosti, okusov, vonjev, oblik, živ-žav, ljudje iz celega sveta. Utrip življenja, skratka. Tukaj lahko z lahkoto nahranim tudi mojo fotografsko žilico. Nekaj utrinkov tudi z veseljem podelim…

Kaj bi še? Mesto, ki ga obiščem, vedno rada vidim tudi iz višine, da ga lahko zaobjamem v celoti in začutim njegovo veličino s pogledom in enim vdihom. V Barceloni je zato več možnosti, zelo priročna alternativa je obisk Kolumbovega spomenika, ki ti da res lep občutek veličine v eni potezi. Tukaj lahko vidiš, o čem govorim.

Vsekakor je tudi sprehod po glavni promenadi, La Rambli nujen, kjer vedno z veseljem od strani opazujem vse te ljudi iz celega sveta. Razigrani posamezniki, nasmejane družine, kakšni namrgodeni, od sonca opečeni posamezniki, ulični umetniki in še in še. To bi lahko počela kar cel dan. O znamenitostih Barcelone bi sicer lahko govorila več dni skupaj, ampak to danes ni glavni namen.

In vsakič znova pozabim, da njihove priljubljene pijače, sangrije, ne moreš dobiti v »normalnem« kozarcu. Slika govori zase..


Z velikim veseljem sem pričakovala tudi naslednji dan, ko sem se prvič v živo srečala z Lone Sorensen.

Lone Sorensen je Danka, ki stoji za največjo svetovno šolo refleksne terapije. Razvila je svoje tehnike, ki so kombinacija starodavnih tehnik iz različnih kultur. Vedno s ciljem ponuditi zelo učinkovite in naravne metode za spodbujanje zdravja, pomoči pri rehabilitaciji ter posebnih potrebah otrok. Kar ji že leta odlično uspeva.

Lone je svoj koncept začela razvijati leta 1978. Njena šola deluje v 21 državah v sodelovanju s več inštruktorji, trenutno pa ima več kot 12.000 študentov.

Med ostalim je izvedla več projektov v džungli Amazonke v Argentini, Gvatemali, v puščavi Omana, kjer ima tudi svojo kliniko in na Danskem. Je tudi avtorica knjig in še bi lahko naštevala... Več o njej in njenem inštitutu lahko prebereš TUKAJ.

In kljub vsej veličini je Lone zelo preprosta in dostopna ženska. Izjemno sem bila vesela, da sem lahko v teh nekaj dneh direktno od nje zajemala nova znanja z veliko žlico. Vse v želji, da lahko to znanje delim naprej in z naravnimi metodami pomagam do boljšega počutja, zdravja in lepote iz notranjosti tistim, ki si to želijo in so pripravljeni za to kaj narediti.

Dobra plat takšnih izobraževanj in srečanj je tudi spoznavanje novih ljudi iz celega sveta. Najbolj sta se mi vtisnili v srce dve Američanki, s katerima smo v času kosila prijetno klepetale. Med drugim je beseda nanesla na to, kaj sta si že ogledali in kaj si še bosta.

In povesta, da sta precej omejeni z ogledi, ki jih lahko narediš peš, ker ne znata uporabljati metroja. Kaj? Najprej začudenje, kako lahko nekdo prepotuje pol sveta, pa ne zna uporabljati metroja? Pa sta mi preprosto rekli: »Ja, nič ni samoumevno«.

In res, vse prepogosto se nam zdi, da je vse okoli nas samoumevno: voda, elektrika, hrana, ljudje, ki me razumejo, brez da kaj povem, in še kaj… To je zame kar konkreten uvid in obenem šok, kaj vse v življenju tudi sama jemljem za samoumevno. Pa ni.

Ker sem imela čas, sem jima ponudila, da ju en dan po zaključku treninga naučim sistema, kako uporabljat metro, ju še malo peljem naokoli in jima predlagam par stvari, ki jih je vredno obiskati.

Z velikim začudenjem sta me vprašali: »Ti bi to naredila za naju«? »Seveda, brez problema«. Ne bom pozabila teh njunih radostnih pogledov in otroškega pričakovanja, da se naučita (zame) tako preprosto stvar, kot je uporaba metroja. Seveda sta sistem takoj osvojili in preživele smo en čudovit večer, poln smeha in radosti. In med raznimi debatami ena izusti: »Ti si najin Metro Angel«. Oh, kako smo se ob tem nasmejale…


Po moji vrnitvi domov sem ju povprašala, kaj sta počeli v naslednjih dneh in navdušeno povedali, da sta z lahkoto uporabljali metro in vlak ter videli čudovite stvari. In da sta mi neizmerno hvaležni, ker brez mene tega ne bi bilo…

Moram priznati, da sem bila prav ganjena , da sem ju opolnomočila s takšno (zame) majhno potezo, da sta lahko od njunega potovanja potegnili veliko več, kot bi sicer.

Kaj sem jaz s tem ozavestila? Da nič ni samoumevno, da ne sodi, če nekdo nečesa (tudi preprostega) ne zna, da lahko z majhno lepo gesto veliko narediš. In da je bolje, da človeka naučiš lovit ribe, kot da mu ribo podariš.

Če želiš tudi ti priti po moč, ki ti je morda zaradi hitenja skozi življenje manjka, si več kot dobrodošla. Klikni TUKAJ.

Objem <3, Mihaela


109 views