Kaj mi je prinesel Sončev labirint? 🌞

Vsak labirint do sedaj je bil zgodba zase, tematsko drugače naravnan in vsak seveda čisto poseben. O prejšnjem labirintu Pot do srca sem pisala tukaj, danes pa bom strnila nekaj mojih misli o Sončevem labirintu.


Katja Ujčič, naša kreatorica labirintov, je tudi tokrat ponovno pripravila dogodek, ki je vzel sapo, presenetil in pustil ogromno vtisov ter kock, ki se še zdaj zlagajo…

Sploh ne vem, če je možno dogajanje dovolj dobro ubesediti, bom pa vseeno poskusila..

Že predviden ambient, Mekinjski samostan je obetal, da bo k procesu dodal kamenček k mozaiku s svojimi »labirintnimi« hodniki, mističnimi prostorčki, kjer se z lahkoto izgubiš in najdeš ter s čudovitim atrijem, ki je kar klical po tem, da labirint postavimo tam. In da o odlični akustiki, ki je prišla do izraza ob Katjinem chantanju, sploh ne govorim.


Sama sicer nisem neka goreča fanica chantov in manter, ampak Katjini chanti so res nekaj posebnega. Starodavni zvoki te peljejo nekam, kjer je vse tako znano in domače, vibracije njenega mogočnega glasu pa potujejo skozi telo nekam onkraj in ti prinesejo še nekaj več nazaj. Vsekakor te ne pustijo ravnodušnega.


Osrednja tema tega labirinta je bila med drugim opolnomočenje s pomočjo sončeve energije v labirintu, ki je v času solsticija najmočnejša.


Čar na teh dogodkih pa je vedno ta, da nikoli ne veš, na kak način boš prišla do cilja. Zato je pa vsak labirint popolnoma druga zgodba in če misliš, da, ko izkusiš enega, je to to, si vsakič znova presenečena, kako je lahko vsakič znova vse drugače.


Tokrat smo potovanje začele s kamni, ki smo jih lahko same izbrale in nekako takoj posvojile. Že skozi prvo vajo, ko smo morale kamne zamenjati, smo ugotovile, kako hitro se na kaj navežemo in to postane samo naše. In tega ne želimo deliti, spremeniti ali zamenjati. Zanimivo, ko smo svoje kamne dobile nazaj, je bilo veselje neizmerno.


Ta vez se je še poglobila, ko smo na izbrane kamne narisale to, kar je prišlo iz naše notranjosti in nanj zapisale besede, ki jo je ta kamen izražal.


Za okrasitev labirinta smo potem pobarvale še preostale kamne in kamenčke, ob čemer smo se neizmerno zabavale, skozi to pa tudi prepoznavale razne vzorce, ki jih imamo. Prav zanimivo je, ko odstrneš tančico zavedanja…


Zatem smo se lotile risanja tokratnega labirinta, ki sicer krasi francosko katedralo Chartres. Pravijo, da je to največji labirint v Franciji, res nekaj posebnega. Kako izgleda, lahko vidiš tukaj.


Zatem je sledilo postavljanje labirinta, ki je bil spet zelo zanimiv izziv. Pri tem me vedno znova preseneča, kako lahko skupine ljudi, ki se med seboj praktično ne poznajo, delujejo tako usklajeno. In to brez veliko razpravljanja in usklajevanja. Delo je kar samo teklo in nastal je čudovit labirint, nad katerim smo bile vse več kot navdušene.


Svoje kamne smo (vsaka z svojo namero) odložile na neko mesto v labirintu. Tudi ta proces je bil močan in prežet s čustvi.


Večerni ritual vstopa v labirint pa je bil spet nekaj posebnega. Zelo močan je bil občutek, da je labirint kot velik sesalec, ki je posesal in raztopil vse, kar smo notri pustile. Teh občutkov se dovolj dobro niti ne da opisati, zato se ne bom niti trudila… To je preprosto treba izkusiti.


Tokrat je dogodek prvič potekal dva dni, kar je bilo res super, saj smo lahko še drugi dan dopustile, da se je doživeto usidralo in smo lahko proces tudi v miru zaključile.


Tako smo drugi dan preverile, koliko smo še navezane na svoj kamen oz. na to željo po nečem, kar smo zapisale na kamen. Ob tem je bila zanimiva ugotovitev, da nas lahko tudi pozitivna navezanost na nekaj drži nazaj.


Še večje »presenečenje« za vse nas je bilo, da smo se vse lahko svojemu kamnu odpovedale in ga pustile v labirintu, četudi se je dan prej zdelo, da to ni možno.


Pri tem je šlo seveda za simboliko ali se lahko odpovemo navezanosti na karkoli (predvsem na to, česar se oklepamo) in si s tem odpremo vrata, kjer bivajo zaupanje, notranji mir in moč za še nekaj večjega, o čemer se nam morda niti ne sanja.


Res čudovita izkušnja, ki jo želiš še in še ponavljati.


In ko me pred dogodkom kdo vpraša: »Kaj konkretnega bom od labirinta dobila?« tega ne znam povedati, lahko rečem samo to: »Zaupaj, da boš dobila to, kar potrebuješ«. Jaz do zdaj še vedno sem.


Tudi zato me ponovno radosti, da sem lahko bila del te zgodbe tudi skozi organizacijo dogodka. In da smo vztrajali ne glede na prepreke. Ker vsakič znova dobim potrditev, da je vredno.


Upam, da sem ti vsaj malo uspela pričarati te občutke. Sicer pa že sedaj vabljena na naslednji labirint. <3


42 views0 comments

Recent Posts

See All