Sprejmi svojo bolečino

Se tudi tebi dogaja, da si govoriš: »Samo za to še poskrbim, pa začnem delati drugače, počakam, da otroci zrastejo, pa začnem delati drugače, ko se upokojim, si bom vzela čas za stvari, ki si jih želim…«


In tako minevajo, dnevi, tedni, leta in nas to odloženo zadovoljstvo in naš fantazijski svet, kako bo, ko bo, kar ohranja na mestu, kjer sicer ne želimo biti.


Pred kratkim me je na to ponovno spomnilo dejstvo, ko je zaradi bolezni umrl prijatelj, ki je celo življenje garal, se razdajal za druge in je govoril, ko se upokojim, pa bom končno jaz na vrsti. Žal je to trajalo samo nekaj mesecev, ker mu je bolezen prekrižala načrte in sedaj nima več popravnega izpita, ker ga žal ni več med nami.


Kaj želim s tem povedati? Življenje je kratko in sestavljeno iz svetlobe in teme, vendar je odvisno od nas, kako bomo krmarili skozi to življenje, ki ga imamo. Ker svetloba in tema bosta vedno prisotni. Od nas pa je odvisno, kam bomo obračali fokus: ali na temo, ki prinaša še več teme ali na svetle trenutke. In ob tem imej v mislih, da, če v temno sobo spustiš samo majhen snop svetlobe, osvetli celotno sobo.


Da boš lahko našla to svetlobo, je nujno, da olupiš sloje travm iz preteklosti, razočaranja, obžalovanja in bolečino. To ti bo omogočilo, da se boš lahko v nadaljevanju fokusirala na sedanji trenutek in na svetlobo v prihodnosti.


Čas je, da nehaš skrbeti za vse okoli sebe in se začneš fokusirati nase. S tem boš lahko dala več vsem, za katere se razdajaš danes. Zanimiv paradoks, a ne?


Kaj ti preprečuje, da tega ne narediš, kaj so tvoji izgovori? Nimam dovolj denarja, prestara sem, samo dajem, pa nič ne dobim, razočarali so me, nima smisla, nimam kaj dati, nihče me ne bo želel…


Ko si to dovolj dolgo govorimo, temu tudi verjamemo in se vrtimo v negativnih spiralah, iščemo krivdo pri drugih in ne želimo videti, kaj nam življenje odslikava in kaj nas želi naučiti.


Koga še vedno kriviš? Starše, otroke, partnerje, šefe, vlado, sebe? Krivda nas prav tako drži v preteklosti in na mestu. In je odličen izgovor za to, da se ne premaknemo naprej.


Četudi je to res, se nam to dogaja zato, da to spoznamo, sprejmemo in se odločimo, da nam to ne bo več krojilo življenja. Nehajmo kazati s prstom, nehajmo samo želeti, da bi bilo naše življenje drugačno in da bi raje živeli življenje nekoga drugega.


Lahko se zgodi, da tvoje življenje ne bo nikoli boljše, kot je sedaj. Pravi izziv je, da to lahko sprejmeš in začneš delati s tem, kjer si in kaj imaš na voljo. To ti lahko še vedno prinese srečno in zadovoljno življenje.


Zagotovo si že slišala za ljudi, ki so skozi največje tragedije svojega življenja našli nov smisel in živijo bolj izpopolnjeno življenje, kot kadarkoli prej.


Kaj pa je razlika? Imeli so pogum, moč in voljo, da se soočijo s svojimi največjimi bolečinami, ozdravijo svoje notranje rane in so na drugi strani znali najti smisel in luč, ki jim je prinesla neslutene darove kljub velikim oviram.


Ključ je v SPREJEMANJU. Sprejmi svojo bolečino, krivdo, razočaranje, jezo. Ne ignoriraj je ali pometi pod preprogo. V naslednjem koraku si daj to, kar pričakuješ od drugih, SAMA. Ti edina najbolje veš, kaj tvoj ranjen del potrebuje.


Kako lahko to narediš?


Vzemi si čas zase, se umiri in najdi boleč dogodek ali situacijo iz tvojega otroštva, ki te je globoko prizadela in se je izrazila s strahom, ponižanjem, krivdo, sramom, jezo in podobno, za katero čutiš, da te boli še danes, ko si odrasla.


Zapiši ta dogodek in tvoje tedanje občutke. Preveri, kako se ta bolečina izraža danes? V nadaljevanju se vprašaj, kaj bi ta deklica potrebovala, kako ji lahko ti danes pomagaš zaceliti to rano? In ji ti daj to, kar potrebuje.

Objem, <3

Mihaela



P.s.:

Če želiš pomoč pri tem, da najdeš svojo bolečino, ki te ovira še danes, sem ti na voljo za 30-minutni brezplačni pogovor, da vidiva, kako lahko začneš. Rezerviraš ga TUKAJ.

52 views