V kolikšni meri se razdajaš za druge in nase pozabiš? Si ustrežljiva in vedno gledaš na to, da bodo potrebe drugih zadovoljene, ti pa nisi pomembna? In, ko počneš to, česar sicer ne želiš, se potem po možnosti še kritiziraš?
Če to počnemo, običajno gre za to, da obstaja del nas, katerega osnovne potrebe niso bilo nikoli izpolnjene. To je ranjen del nas, naš ranjen notranji otrok, ki si še vedno prizadeva izpolniti te svoje potrebe.
Mogoče gre za to, da nam, ko smo bili majhni, nihče ni povedal, da smo posebni, sposobni ali ljubeči in to še danes iščemo. Ali pa nam takrat nihče ni povedal in nam potrdil, da smo nekaj prav in dobro naredili. In danes naredimo vse in še več za to, da bi to potrditev, ki jo iščemo že od otroštva, danes dobili od parterjev, šefov, prijateljev. Pa je seveda ne dobimo.
Imela sem primer s stranko, recimo ji Pia. Njena osnovna potreba je, čutiti se varno.
V svetu okoli sebe je zato ljubeča in prijazna in ustrežljiva do drugih, deloma tudi za to, da je »mir pri hiši«.
Na nezavedni ravni je njen nežen pristop zasnovan tako, da zagotavlja varno cono, kjer je možnost konfliktov minimalna. Tega vedenje se je naučila že kot majhen otrok, da bi obvladala kaotične, čustveno nestabilne in nevarne družinske razmere.
Skozi življenje se je skrivala za drugimi ljudmi, da se je lahko varno zadrževala v senci. Večinoma tudi ne spoštuje svojih meja in se podreja, saj se boji, da bo izgubila ljubezen, če jih bo spoštovala.
Prav tako se pogosto izogiba ljudem in situacijam, kjer se ne počuti varno.
Ob tem kopiči in ohranja dodatno težo, da drugi ne bi videli njene lepote (moški je ne bodo želeli, ženske ne bodo ljubosumne in ostala bo "varna" pred škodljivimi vplivi).
Vedno išče varnost, zato je izjemno spretna pri ustvarjanju varnega okolja za druge, ker si v resnici želi tega zase.
In kaj je paradoks? Bolj, ko si to varnost želimo in bolj, ko delujemo na tak način, manj je dobimo in seveda smo potem razočarani, žalostni, jezni… In potem se trudimo biti boljši in še bolj ustrežljivi… Začaran krog se nadaljuje in stopnjuje…
In kje je ključ? V tem, da si začnemo postavljati svoje preference in meje, ki se jih držimo ne glede na rezultat. Da se ne skrivamo za drugimi, da postanemo zdravo egoistični in začnemo komunicirati svoje želje, da si dovolimo biti takšni kot smo in si varnost, ki jo v resnici želimo, damo najprej sami.
Pia se je strinjala, da bo začela z eksperimentom in bo sproti spremljala, katera potreba jo vodi pri dejanjih, ko želi ustreči drugim, četudi tega ne želi. Šele ko bo to ozavestila, bo v naslednjem koraku lahko začela delovati tako, da bo bolj upoštevala sebe, kar ji bo prineslo to, kar išče.
Objem, <3
Mihaela
P.s.:
Če si za eksperiment, ki ti bo pomagal priti iz kokona lažne varnosti, sem ti na voljo za 30-minutni brezplačni pogovor, da vidiva, kako lahko začneš. Rezerviraš ga TUKAJ.