Sprašujem se, kako se ti naj predstavim na tak način, da boš začutila, da ti lahko pomagam najti ključ, ki ti lahko odpre vrata iz stiske, napetosti, bolečin, brezizhodnih razmišljanj, ki konstantno vodijo do več vprašanj, kot odgovorov. Skozi svojo življenjsko izkušnjo izgorelosti lahko povem, da meni preobrata brez pomoči mentorice ne bi uspelo narediti. Sami se običajno vrtimo v svojih miselnih krogih, iz katerih težje izstopimo, da bi lahko videli stvari iz druge perspektive. Kaj imaš za izgubiti, če čutiš, da bi poskusila, pa nimaš moči niti za to, da se dogovoriš za uvodni pogovor, ali pa te hromi strah pred tem, kaj se lahko zgodi, ko začnem poslušat sebe. Kaj lahko najdem v globinah, s čimer se mi bo še težje soočiti, kot s tem, s čimer se soočam sedaj? Morda tvoji notranji monologi potekajo po strunah naslednjih melodij malega jaza:
Kaj pa, če je sreča na drugi strani mavrice?
Kaj pa, če grem po poti preboja in se mi poruši moj »varen svet«?
Kaj pa, če se soočim z vsem tem, kar se mi dogaja in ne bom zmogla, vsega, kar je bilo vsa ta leta potisnejo pod predpražnik?
Lahko ti povem, da sem vse te monologe doživela tudi sama. Vendar sem zbrala pogum in šla naprej korak po koraku. Včasih nam že majhne stvari in majhni korakci lahko prinesejo tektonske premike v smeri na boljše. Velikokrat sploh ni potrebno iti v strašljive globine, da se lahko dvigneš, temveč potrebuješ samo nekoga z »vlečnico«, ki te potegne navzgor.
