Mogoče si tudi ti to premalokrat narediš
- Mar 29
- Branje traja 3 min
Če imaš občutek, da se redko pohvališ za stvari, ki jih narediš, nisi edina. Veliko nas gre čez dan, izpolni obveznosti, zaključi naloge in gre naprej, brez da bi se za trenutek ustavili in priznali, kaj vse smo že naredili.
V tem zapisu delim, zakaj je pohvala ena izmed najmočnejših stvari za odnos do sebe in kako sem ob svojem 4-letnem procesu tudi sama ugotovila, da si tega skoraj nikoli ne dam.
Pohvala je ena izmed najmočnejših stvari, ki jih imamo na voljo za izboljšanje svojega počutja in odnosa do sebe. In hkrati ena izmed tistih, na katere najpogosteje pozabimo.
Kolikokrat greš čez svoj dan, nekaj narediš dobro, nekaj zaključiš in greš samo naprej? Kot da je to nekaj samoumevnega. Kot da ni vredno ustavitve.
Pa v resnici je.
Vsakič, ko nekaj zaključiš, si zaslužiš trenutek, da to vidiš. Da priznaš. Da začutiš.
Ne zato, da bi postala boljša verzija sebe. Ampak zato, da sploh začneš videti, kdo že si.
Ko se pohvališ, se nekaj v tebi zmehča. Nekaj se usede na svoje mesto. Začneš zaznavati svoj napredek, svojo pot, svoje korake.
In iz tega prostora pride druga energija za naprej. Bolj mirna. Bolj zaupna. Bolj tvoja.
Zato ni nepomembno. Zato ni nič takega.
Pohvala ti vrača stik s sabo. Gradi zaupanje vase. Nežno umiri pritisk, da moraš vedno še več. In ti pokaže, da si že zdaj vredna. 💚
Zato se pohvali. Tudi za čisto majhne stvari. Za kosilo, ki si ga skuhala. Za pogovor, ki si ga držala. Za trenutek, ko si izbrala sebe.
Vse šteje.
Zakaj o tem sploh pišem?
Ker sem ugotovila, da se tudi sama skoraj nikoli zares ne pohvalim. Vse vzamem kot samoumevno. Kot da je logično, da zmorem. Kot da ni nič posebnega.
In ko sem razmišljala, ali naj s tabo podelim svoj zadnji dosežek, se je moj ego zelo hitro oglasil: Ali res potrebuješ zunanjo potrditev?
In za trenutek sem mu skoraj verjela.
Potem pa sem šla malo globlje. In videla nekaj zelo iskrenega.
Ne potrebujem zunanje potrditve. Potrebujem svojo.
Ker si je v resnici velikokrat sploh ne dam. Niti za majhne stvari. Niti za velike.
In to je bila ena taka aha točka.
Zato sem se ustavila. In si dovolila malo praznovanje. In ja, danes se bom tudi malo pohvalila. 😊
Pravkar sem zaključila zadnjo stopničko svojega 4-letnega mednarodnega šolanja in postala certificirana Soul Art® Guide mentorica še za zadnjo stopnjo Shaman.
In veš kaj je zanimivo?
Do tega trenutka si za to sploh še nisem dala prave pohvale. Kot da je bilo samoumevno. Kot da je normalno.
Pa ni.
Za tem je veliko procesa. Veliko notranjih prehodov. Veliko vztrajnosti. In veliko trenutkov, ko bi lahko odnehala.
Danes si to dovolim videti. Ne iz ega. Ampak iz spoštovanja do poti, ki sem jo prehodila. ✨
Soul Art je v tem času postal moj sopotnik.
Ne nekaj, kar “delam”.
Ampak nekaj, skozi kar živim.
In ravno zato danes tudi drugače gledam na izzive.
Ne zato, ker bi jih bilo manj. Ampak ker jih lažje nosim.
Ker imam nekaj, kar me vrača k sebi.
In veseli me, da lahko na tak način pomagam tudi drugim, da do tega pridejo.
Opazila pa sem še nekaj.
Ko nekaj velikega zaključim, imam zelo hitro potrebo, da grem naprej. Da že iščem naslednji korak. Naslednjo stvar.
Tokrat pa čutim drugače.
Zato sem se odločila, da se pohvalim. In si dovolim malo zadihati v praznini.
Ta praznina mi ni najbolj domača. Moje življenje je bilo dolgo zapolnjeno. Z ustvarjanjem, z delom, z iskanjem, z gibanjem naprej.
In ravno zato čutim, da je to moj naslednji korak.
Da naredim prostor.
Za nekaj novega. Za nekaj svežega. Za nekaj, kar še nima oblike.
In da se naučim biti tudi tukaj. Vmes. V prostoru, kjer še ni odgovorov.
In da ta praznina ni nujno zlovešča. Lahko je tudi mehka. Podporna. Polna potenciala. 🌿
In mogoče je to tudi tisto, kar v tem trenutku najbolj živim. Ne samo pohvala. Ampak tudi dovoljenje, da za trenutek ne grem nikamor.
Zato me danes zanima.
Za kaj pa se lahko danes pohvališ ti?
In ali si lahko poleg tega dovoliš tudi trenutek brez naslednjega koraka?
Če začutiš, podeli. 💚
Objem,Mihaela 🌀
Komentarji