Next level: Ko v naslednjo stopnjo svoje evolucije stopiš kot to, kar si

En teden. Šest žensk. Rodos. Morje. Barve. Veliko smeha. In veliko več, kot se vidi na fotografijah. 💙

Art & Soul oddih zame nikoli ni samo ustvarjalni oddih v Grčiji. Seveda slikamo, raziskujemo, gremo skozi procese in ustvarjamo, ampak vedno znova ugotavljam, da se nekatere najpomembnejše stvari zgodijo nekje vmes. Med kuhanjem, v avtu, na plaži, med smehom, v kakšni krizi ali pa med čisto običajnim pogovorom, ki se nenadoma dotakne nečesa veliko globljega.

In verjetno imam pri teh oddihih prav to najraje. Da ni treba ves čas nekaj »delati na sebi«. Včasih se največ zgodi ravno takrat, ko malo nehaš delati, spustiš nadzor in pustiš, da se zgodi.

Letos sem še posebej močno čutila, kako dragocen je prostor, kjer ti ni treba biti nič drugega kot to, kar si. Lahko si glasna ali tiho, lahko jokaš ali se smejiš do solz, lahko nekaj globoko dojameš ali pa se ti tisti trenutek preprosto ne da nič. 😄 Lahko nekaj znaš ali nimaš pojma. Lahko sliko praktično »zavoziš« in potem ugotoviš, da je ravno tam nekaj pomembnega.

Ko sem ob koncu poslušala besede udeleženk, sem bila res ganjena. Vsaka je namreč skozi isti teden doživela nekaj čisto svojega.

Pri eni se je skozi proces odprlo toliko različnih stvari, da je imela občutek, kot da se je vse zapletlo v en velik klopčič – zaupanje, odpuščanje sebi, potreba po nadzoru. Ni vedela, kje sploh začeti. Potem pa je ob zaključku prišel zelo jasen občutek: to je to, tukaj začni. Ni dobila čudežne rešitve za vse, dobila pa je svoj ključ in predvsem olajšanje, ker je vedela, kje narediti prvi korak.

Druga je doživela velik premik pri samem ustvarjanju. Namesto da bi razmišljala, kako bi morala nadaljevati in kaj bi bilo »prav«, je začela preprosto slediti sebi. Vse je šlo veliko bolj svobodno in gladko, skoraj »kot po maslu«, in prišla je do zelo lepega spoznanja: ni treba, da je nekaj težko, da je globoko. Lahko je "izi" še bolj globoko.

Pri eni pa se je zgodil še drugačen preskok. Prvič je zares začutila razliko med tem, ko slika iz uma, in tem, ko začne slikati iz energije. Spustila je oblike in forme, ni vedela, kam gre, ampak je naredila en korak in potem dovolila, da se pokaže naslednji. Sama je rekla, da je prvič zares začutila, kaj zanjo to pomeni, ko ni samo razumela z glavo, ampak začutila v telesu.

Zelo se me je dotaknila tudi izkušnja udeleženke, ki je na oddih prišla z vprašanjem: Kdo sem jaz? Njena tema je postala avtentičnost, vendar ne kot neka velika ideja, ampak zelo konkretno. Ko je resnično poslušala sebe. Lahko je bila tiho, če je želela biti tiho, lahko je govorila, ko je želela govoriti, lahko se je smejala, lahko se je umaknila. Ko je imela težek trenutek, je poslušala sebe in šla v morje, ker je začutila, da takrat potrebuje prav to. Zame je to eden najlepših primerov tega, kaj pomeni dejansko živeti avtentičnost in ne samo govoriti o njej.

Za eno od udeleženk pa je bil velik korak že to, da je sploh prišla. Po petih letih brez potovanj zaradi fizičnih izzivov je bila Grčija zanjo velik preskok. Pred odhodom in vmes se je sicer oglasil strah, pa vendar je kljub temu šla skozi vse to in na koncu odhajala z občutkom, da je naredila nekaj, za kar dolgo ni vedela, ali bo sploh še lahko in kako je pomembno, da sledi sebi.

Tukaj je nekaj utrinkov našega tedna. Video je malo daljši, štiri minute in pol, ampak krajše skoraj ni šlo. Toliko materiala je nastalo, da bi brez težav sestavila celovečerec, verjetno še z dodatkom »izbrisani prizori«. 😂😄 Vem, danes smo navajeni gledati po par sekund, ampak verjamem, da si je vredno vzeti te štiri minute in začutiti o čem govorim na lastni koži.

https://youtu.be/d9jowKqZGZo

Ko sem video sestavljala in še enkrat poslušala vse te zgodbe, sem si večkrat mislila: ja, zaradi tega to delam.

Zaradi trenutkov, ko nekdo naredi nekaj, za kar je še pred časom verjel, da zanj ni mogoče. Zaradi trenutkov, ko spusti nadzor in začne samo ustvarjati. Zaradi trenutkov, ko si dovoli biti točno taka, kot je. In tudi zaradi tistega posebnega občutka, ko se šest precej različnih žensk znajde skupaj in zadihajo še bolje kot prave sestre. 😄

Pred letošnjo Grčijo, ki je bila tokrat na sporedu že četrtič, sem si pravzaprav mislila, da se je Grčija kot lokacija mogoče že malo izpela. Očitno se ni. 😂 Že med oddihom so se namreč začela vprašanja, kam gremo naslednje leto, ena od udeleženk, ki je bila z mano na vseh oddihih do zdaj, pa je že na Rodosu rekla: »Upam, da se vidimo tudi naslednje leto.«

Še dobro, da ima Grčija dovolj otokov, glede na to, da se je kar ne naveličamo. 😄🇬🇷

Kam gremo naslednje leto, še ne vem. Vem samo, da bo nekje v Grčiji in je že to dovolj. 😊

Kdo gre z nami? 🌀💙

P.s.: Ja, v tem času so se vsaj tri mesta ponovno že zapolnila..