Hawaii – Le kaj je na tem potovanju?


Se sprašujem, kaj je razen tega, o čemer sem že pisala, še bilo takšnega na havajskem potovanju, da kar ne morem nehati pisati o tem. Kaj je me je še tako »začaralo«?

V enem stavku tega niti ne znam ubesedit. Morda za to niti ni razumske razlage. Samo vem, da nekaj je. Vsekakor sem tam občutila in zaznala stvari, ki jih doma še nikoli nisem.

Čutim, da sem zaradi tega potovanja drugačna še bolj, kot običajno. Da sem bolj odprta. Da bolj zaznavam. Da dopuščam neotipljivo. Da lažje razmišljam širše in onkraj razuma. Da topim svoj oklep, ki ga nosim že leta in leta, da sem sploh preživela.

In da s še večjo žlico zajemam in spoznavam sebe in svet. Zunanjega in notranjega. In to mi prinaša neslutene darove.

V domačem okolju znotraj vsega znanega, teh globin zagotovo nikoli ne bi dosegla, saj um doseže samo to tam, kar mu je znano.

Med drugim sem na tem potovanju še dodatno razblinila svoje norme, kaj je »normalno«. Ne samo to, da ima vsak narod na svetu svoja merila za to, kaj je za njih normalno. To sem ugotavljala že na premnogih preteklih potovanjih.


Gre za normalnost v smislu sprejemanja stvari, ki očem niso vidne in niso otipljive. Sama sem se na začetku še borila s svojim umom in poskušala vsak dogodek razumsko prebavit in popredalčkat, ampak sem kmalu ugotovila, da se s tem samo omejujem in dopuščam, da me ta slovenska »zaplankanost«, kot: »ne rini izven cone udobja«, »bodi pridna in pokorna ovčka in bo vse ok«, močno zadržuje pri okušanju dobrot tistega, kar je onkraj teh plank.

In ker biti za plankami "normalen" in biti onkraj tega, istočasno ni možno, sem se končno prepustila. V vseh teh dneh so mi Hawaii dali toliko daril in uvidov, kaj vse je v življenju še mogoče, da bi lahko še celo leto pisala samo o tem…

Ko sem šla onkraj tega, kar je vidno in otipljivo, sem prvič začutila, da se res lahko začnem na novo graditi iz notranjosti navzven in ne več obratno. In ko to enkrat začutiš, nazaj več ne želiš iti, saj se ti odprejo popolnoma novi svetovi in nove dimenzije.

Henry Miller je nekoč dejal, da človekova destinacija ni nikoli kraj, temveč nov pogled, kako stvari vidimo. Se popolnoma strinjam.


KOLIKOKRAT PRISTANEŠ NA KOMPROMIS?

Morda se ti vse zapisano zdi malce abstraktno ali pa celo za lase privlečeno. Pa vendar se vprašaj, koliko časa v dnevu preživiš na avtopilotu in kolikokrat v dnevu se vprašaš ali bi bilo možno neko stvar narediti, občutiti ali reči drugače, da bi bila koristna zame, ne pa samo za vse ostale?

Kolikokrat pristaneš na kompromis, ki zate nima nobene vrednosti in s tem povoziš svoje meje? Kolikokrat se ob nečem počutiš slabo, pa vseeno to narediš "zaradi ljubega miru"? Začetek je, da se začnemo tega sploh zavedati...

Razmišljanja o tem pa bi verjetno lahko bila že tema za nov blog.

In tudi zato so bili Hawaii moje najboljše potovanje do sedaj. Želiš tudi ti tja? Tudi letos se lahko pridružiš skupini s Tamaro Belšak - jo zelo priporočam. Več informacij lahko najdeš TUKAJ.

Tamara je prav tako čudovito zaokrožila naše potovanje s svojim pogledom na dogajanje, ki ga lahko prebereš TUKAJ.

ALOHA <3 Naroči se na moje e-novice in prejemaj obvestila o mojih novih blogih. :)


74 views