Ne vem, kako je s teboj, sama si zadnja leta kar veliko belim glavo s vprašanjem, zakaj sem tukaj in kako življenje preživeti čim bolj izpolnjeno. Sicer se to še vedno sprašujem, mi pa stvari postajajo bolj jasne, kot so mi bile včasih.
Pred kratkim sem od prijateljice dobila v dar luštno knjigo Kavarna na koncu sveta, ki jo je napisal John P. Strelecky. Knjiga, ki človeku na preprost način servira kar nekaj vprašanj za razmislek. Knjiga, ki jo je vsake toliko vredno ponovno prebrati.
Med drugim se mi je kar globoko vtisnilo razmišljanje, opisano v tej knjigi, v katerem sem se našla in se mi zdi, da se lahko v njem najdeš tudi ti. Zato ta odlomek iz knjige delim s teboj.
Vse od malih nog smo izpostavljeni oglasom, ki nam sporočajo, da izpolnitev prinašajo stvari. In kaj potem naredimo? Seveda si kaj kupimo, da bi videli, ali oglasi ne lažejo. Grožnja pa se skriva v tem, da je za kupovanje teh stvari treba imeti denar.
Za razrešitev težave si poiščemo službo. Mogoče ni ravno idealna, mogoče čas, ki ga preživimo na delu, ne ustreza popolnoma našim željam glede lastnega življenja, a službo vseeno sprejmemo, da lahko odplačujemo stvari, ki smo si jih kupili. Dopovedujemo si, da bo tako samo nekaj časa. Kmalu bomo počeli kaj drugega, nekaj, kar je bliže temu, kar bi res radi počeli. A vseeno ni v redu, ker nas delo ne izpolnjuje, poleg tega v službi preživimo toliko časa, da se počutimo vse bolj in bolj neizpolnjeni.
Vse naokrog je veliko ljudi, ki razlagajo, kako komaj čakajo tisti dan v prihodnosti, da se bodo upokojili in potem počeli stvari, ki so jim všeč. Kmalu si tudi mi sami začnemo predstavljati to skoraj mistično obdobje v prihodnosti. Tisti dan, ko tudi nam ne bo treba v službo in se bomo ukvarjali s tem, kar hočemo.
Medtem pa, da bi si nekoliko ublažili dejstvo, da vsakega dne ne preživimo v skladu s svojimi hotenji, nabavljamo še več stvari. Upamo, da je v sporočilih, ki nam jih posredujejo oglasi, vsaj zrno resnice, da nam bodo predmeti prinesli izpolnitev, ki nam je naši običajni delovnik ne.
Žal pa se s številom nakupov povečuje tudi število računov, ki jih je treba plačati, zaradi tega moramo v službi preživeti še več časa. Ker pa ure, ki jih preživimo v službi, ne ustrezajo našim predstavam, kako živeti,več dela prinese še večji občutek nezadovoljstva, saj imamo zdaj celo manj časa za to, kar bi radi počeli.
In potem si kupujemo še več stvari. Končni rezultat so ljudje, ki se veliko časa ukvarjajo s stvarmi, s katerimi ne uresničujejo svojega razloga za obstoj. Pri tem stalno računajo na prihodnost, ko jim ne bo več treba delati in bodo končno lahko počeli, kar bodo hoteli.
Bistvo je v spoznanju, da nas nekaj izpolnjuje zato, ker smo to zase spoznali sami, ne zato, ker bi nam to rekel nekdo drug. Namesto s stvarmi, se za trdo delo začni nagrajevati z nečim, kar hočeš početi. Začni vsaj s 15 minutami na dan.
Sama se tega še učim, kaj pa ti? S čim se nagrajuješ za trdo delo?
