Ali se tudi tebi že v nedeljo popoldan, ko naj bi uživala v »NEdelu«, v glavi pričnejo vrteti misli, želje, odločitve, naloge, (o)pravila. Pa ne samo v nedeljo, ampak celo kar vsak dan. Če sem čisto odkrita, pri meni ta notranji pogovor poteka kar stalno. Znotraj mene tako nenehno teče notranji dialog glede tega, kako bom s stvarmi, ki jih želim in moram opraviti upravljala, kako bom upravljala s časom, z denarjem, s poslom. Pri tem pa se v svojem notranjem dialogu vedno srečujem z več aspekti sebe, ki se med samo kažejo, želijo biti videne in se celo konfrontirajo. Primer: želja je zamenjati službo. Del mene, ki si to želi, je vedno glasnejši, hrepeni po tem, se veseli tega. Na drugi strani pa je del mene, ki si tega ne želi. V tem notranjem dialogu, ki lahko traja tudi mesece, se znajdeta še delčka mame in očeta, pa del stalnega skeptika in kritika (moja osebna »izbrana« lastnost), za katerega nobena odločitev ni dovolj dobra. V njem pa se znajde tudi del svobodnjaka, za katerega je vedno vse mogoče. Kaj naj naredim? Kako naj vse te razdeljene delčke sebe, združim v homogeno celoto? Nič, odločitev je sprejeta. Najbolje, da se vsi skupaj dobimo na sestanku. In tako dnevno po večkrat "sestankujem" z deli sebe, ki so vsak na svojem bregu. Kje pa sem tukaj JAZ? Aja, vse to sem jaz. Utrujena sem že ob misli na to, da se moram spet z vsemi pogovarjati in usklajevati. Ampak vseeno bo najbolje, da sedemo za mizo in se vsi deli skupaj pogovorimo:
Kaj želi ta del, ki si želi spremembe, zakaj si to želi?
Kaj bo s tem pridobil?
Kakšno potrditev potrebuje od drugih delov?
Kakšne pomisleke in skrbi imajo drugi deli?
Kaj so pozitivni deli teh pomislekov in skrbi?
Nujno je, da vsi ostali deli to slišijo in dobijo tudi svoj glas, da povedo, kako pa oni vidijo, slišijo in čutijo te stvari. JAZ si želim slišat vidik vsakega od teh delov. Želim raziskat, kaj je bolečina vsakega od teh delov, zakaj si vsak od teh delov tako zelo močno želi imeti svoj prav? Odgovori! Obstoječa služba me počasi ubija, želim si živeti, želim si ravnovesja, želim nazaj moje iskrice v očeh. Pa vprašam del, ki si tega ne želi, kaj pa ona čuti ob tem? Pove mi: kaj pa ti manjka, vse imaš, non stop si nekaj izmišljuješ. Življenje ni potica, vsega nikoli ne moreš imeti. Meni je tako, kot je, prav ok. Ne želim si sprememb, spremembe bolijo, sprememb se bojim. Pa vprašam še del mene, iz katerega govori mama, kaj pa ona pravi? Mene pa skrbi varnost, kako boš potem, kako boš preživela? Oče pritegne: pa ja ne boš možu na grbi, ko ne bo šlo? Pa potem še skeptik: Kdo pa misliš, da si, da ti bo vse kar šlo? Naenkrat sem JAZ sama proti vsem. Počutim se tako samo. Ali lahko morda stopimo skupaj in najdemo tretjo rešitev, ki bo sprejemljiva za vse dele mene? Včasih da, včasih ne.. Ko je ne, je potreben še kak sestanek. :) No, to je le en primer, koliko miselnih sestankov dnevno izvajamo sami s sabo in kako stresno zna to biti. Negativen stres, ki si ga povzročamo kar sami se odraža na vitalnih delih naših življenje, zdravju, partnerskih zvezah, odnosih v družini, poslu, službi. Pogosto vidim, da ljudje nikako ne znajo sestopiti iz tega začaranega kroga, vse dokler se ne zgodi kakšna »katastrofa«, zaradi katere šele takrat pričnejo na novo gledati na svoje življenje. Ko si enkrat v kolesju stresa je res težko stopiti ven, korak nazaj. Zato je res fajn, če ti pri tem lahko nekdo pomaga. Meni je in uspela sem uskladiti te dele sebe, ki so na prvi pogled bili proti meni, v bistvu pa so me hoteli tako ali drugače zaščititi. Ko so postali slišani in prepoznani, sem jih lahko sprejela kot dele sebe in takrat smo tudi skupaj lahko našli nove rešitve, ob katerih so se vsi deli mene dobro počutili. In spoznanje, da sem vse to jaz, je po eni strani šokantno, po drugi pa osvobajajoče.
