Hawaii - Mauna Kea: Ali se kdaj ustaviš tik pred ciljem?


Ko se spomnim na goro Mauna Kea, se spomnim na dom. Zakaj, me ne vprašat, samo občutki ob tem so bili že ob napovedi, da gremo obiskat goro, takšni. In se niso spremenili. Niti po poti do tja, niti tam in niti še danes, ko sem že nekaj časa zares »doma«…

Za začetek morda nekaj zanimivih dejstev o Mauna Kei, ki so me še dodatno fascinirala:

  • Mauna Kea je mirujoč vulkan, visok 4205 metrov nadmorske višine, velik del pa se skriva tudi pod vodo in skupaj meri okrog 10.000 metrov, kar pomeni, da je najvišja gora na svetu. Torej višja kot Mount Everest. Vau…

  • Zadnji izbruh vulkana je bil med 4.000 do 6.000 leti.

  • Zaradi svoje lokacije je idealno mesto za astrološka opazovanja, zato je na njem postavljen observatorij in 13 teleskopov.

  • Za Havajce je ta gora eno od najbolj svetih mest.


Teh dejstev je še veliko, ampak danes sem želela podeliti del iz obiska te gore, ki ni tako otipljiv…

Že večer pred obiskom gore je bilo potrebno preveriti, če vreme to dopušča. Zanimivo, da so se nam že ob misli na to, da gremo, odvijali zanimivi miselni procesi... Vznemirjenje, pri nekaterih tudi neka tesnoba in neke vrste odpor.

Ena od udeleženk potovanja se je takrat celo odločila, da ne bo šla z nami. Naslednje jutro sem ji povedala, da čutim, da mora z nami in je »popustila«. Še sama ni vedela, zakaj… Pa saj ni potrebno vsega vedet in razumet…

Po poti se je proces različnih občutkov vseh udeleženk nadaljeval…. Nekje na poti je tudi vojaška baza ameriške vojske, ki je k neprijetnim občutkom nekaterih dodajala še občutek nekih nadnaravnih sil, ki tam tečejo... Po poti smo bile fascinirane nad hribčki, ki so delovali, kot da bi jih tam nekdo umetno postavil in se znotraj njih marsikaj dogaja.. Za nekatere spet malo srhljivo…


Meni pa za razliko od ostalih, kot že rečeno, vedno bolj občutek, da sem tu doma… Nisem se spraševala zakaj, samo uživala sem v tem občutku.

Ne glede na to, da se praktično celo pot pelješ z avtom, se priporoča, da se na 3.000 metrih ustaviš v centru za obiskovalce in tam prebiješ kakšno uro, da se aklimatiziraš na redkejši zrak.

Tudi me smo se ustavile za eno urico in se prilagajale tej atmosferi, ob tem pa komaj čakale, da gremo naprej.

ALI SE KDAJ USTAVIŠ TIK PRED CILJEM?

Vreme nas je res obdarilo in nam privoščilo izjemno čistost že, ko smo se pripeljale do observatorija. Prvi občutki so bili nekoliko vesoljski, saj si lahko naokoli videl samo hribčke in dolinice, to čisto svetlobo in bele kupole observatorija.

Seveda smo pa takoj čutile tudi hlad pri minus 3 stopinjah (prišle smo iz 30 stopinj) in veter, ki je bril skozi kosti. Pa nekoliko bolj hlastajoče dihanje.

Do končnega vrha na 4205 metrih je majhen vzpon. In mene prešine: ne hodi, tvoje srce ni dovolj zdravo za take »podvige«. Srce mi je seveda govorilo, vse je ok, ampak ga kar nisem hotela slišati. Ena od udeleženk (tista, ki dan prej niti ni hotela z nami) obljubi, da bo nam na vrhu zapela in to mi je pomagalo premagati ta krč. Prišlo mi je na misel, če ne grem gor, je ne bom slišala pet.

In v trenutku se je zgodil klik ni bilo več dileme. Hodila sem hitro, sicer hlastala za zrakom, poslušala, kaj se s srcem dogaja, ampak brez problema prišla na vrh. Če bi se seveda fizično slabo počutila, bi se poslušala in res ne bi šla gor, ampak temu ni bilo tako, samo um je želel to preprečiti.


Na vrhu je bil moj um v trenutku izven oblakov dvoma in zmede v čisti svetlobi in jasnosti. Spet čisti bliss. Ne samo lepote tega, kar je bilo vidno, ampak ti občutki kristalne jasnosti in miru…

In sporočilo: »Tukaj si zato, da zdraviš na vseh nivojih. Črpaj iz tega vira… Uporabljaj darove in navdih«. In v tem slišim čudovito petje in mir, ki se zliva s to svetlobo in se širi čez celo zemeljsko oblo. Res nadnaravni občutki. Ko to pišem, me sicer spreletava: »Ali lahko to sploh tukaj delim«? Ampak čutim, da ja. Ne glede na vse.


In nauk te zgodbe? Če ne bi poslušala srca, če ne bi imela podpore v tej udeleženki, ki je šla z nami na goro, ne glede na to, da najprej ni želela iti (podpora mi je bila že to, da je bila tam), ne bi bila deležna teh čudovitih darov. In tudi ona mi je bila hvaležna, da sem jo na nek način spodbudila, da je na goro šla, saj je tudi ona tam doživela svoj bliss, ki ga sicer ne bi.

Kolikokrat pa se ti ustaviš tik pred ciljem, si ne zaupaš, ne prosiš za podporo, če jo potrebuješ? In obupaš tik pred ciljem?

Ali veš, da bambus zraste v 5 letih na 30 metrov višine? Ampak do teh 30 metrov zraste po petih letih v samo 6 tednih, prej pa rastejo samo korenine, ki seveda niso vidne… In če v tem času ne bi skrbeli zanj in ga zalivali, do tega, da zraste, ne bi prišlo. Ti je to kaj znano?

Tudi ta izkušnja je pripomogla, da so bili Hawaii moje najboljše potovanje do sedaj. Želiš tudi ti tja? Tudi letos se lahko pridružiš skupini s Tamaro Belšak - jo zelo priporočam. Več informacij lahko najdeš TUKAJ.

ALOHA, ostani z mano še v nadaljevanjih, ki sledijo.. :) Naroči se na moje e-novice in prejemaj obvestila o novih blogih.

P.s.: Ali se tudi ti kdaj ustaviš tik pred ciljem?

Si želiš spremembo načina razmišljanja, ki ti bo prinesla preobrazbo, odstranjenih blokad, ki te držijo nazaj, dosego ciljev brez notranjih napetosti, tesnobe in fizičnih bolečin? Potem te vabim, da preveriš, kaj ponujajo moji VIBRAPLUS transformacijski programi in se prijaviš na uvodni razgovor, ki te ne stane nič, prinese pa ti lahko ogromno. :)


56 views